Obnavljajte znanje prve pomoči!
V primeru nesreče in nenadno ogroženega človeškega življenja lahko največ pomagajo neposredne priče, torej tisti, ki dogodku prisostvujejo. Naj bo klic na pomoč še tako hiter in ekipa nujne medicinske pomoči v svojem odzivu še hitrejša, je dejstvo, da le v urbanih predelih, torej mestih, lahko zagotovijo svoj prihod v manj kot nekaj minutah. Vsaka minuta brez nudenja pomoči pa močno zmanjša možnosti prizadetega, da preživi, sploh če je vzrok nezavesti zastoj srca zaradi srčnega infarkta ali prenehanje dihanja naprimer zaradi zadušitve ali utopitve.
Naučite se, kako se varno pristopi k poškodovancu, kako se mu pravilno preveri zavest, dihanje in znake krvnega obtoka, kako se vzpostavi prosto dihalno pot, kako se izvaja zunanja masaža srca, kako se postavi nezavestnega v varen položaj. ABC pristop, ki se ga večina uči že v osnovnih šolah, najkasneje pa pri opravljanju vozniškega izpita. In vse to naučeno znanje je potrebno obnavljati. Poiščite možnosti za pridobivanje ali obnavljanje teh tehnik in znanj v svoji okolici. Največkrat jih organizira območni Rdeči križ, obstajajo pa tudi druga društva, ki širijo taka znanja.
Ocenjuje se, da se bo posameznik enkrat ali dvakrat v svojem življenju znašel v situaciji, ko bo nekdo v njegovi bližini tako ogrožen, da mu bo le hitro nudenje prve pomoči rešilo življenje. In če pomislimo, da lahko rešimo življenje nekomu, ki bo nato aktivno živel še več deset let, se še kako splača. Splača se udeležiti tečajev, kjer se boste seznanili in vadili oživljanje v različnih okoliščinah, da boste potem, ko se resnično življenje zgodi, ukrepali hitro in podzavestno. Iz podobnega razloga gasilci opravljamo redne gasilske vaje, tudi mokre. Da ne izgubljamo časa z razmišljanjem in načrtovanjem, ampak gremo v akcijo in pravilno rešujemo, ko pride do požara.
Ne morem točno reči, kako je s klicanjem »rešilca« v naših krajih, ampak po izkušnjah bi rekel, da le stežka pričakujemo pomoč z urgence kaj prej kot v slabih desetih minutah. Kar zamislimo si scenarij: nekdo v naši bližini se nenadoma zgrudi in ne kaže znakov življenja. Štoparica je pričela teči. Skočimo do njega, ga tresemo, pregledujemo, kako je z njim. Na srečo nismo sami in takoj naročimo, naj se pokliče na 112. Tam se oglasijo po navadi v nekaj sekundah, povprašajo za kaj gre in aktivirajo reševalno ekipo v ZD Domžale. Ekipa ne sedi v reševalnem vozilu, ampak opravlja redno delo v domžalski urgenci. Zberejo opremo, tehnika in zdravnika, hitro odkorakajo do kombija in po najkrajši poti, recimo do gasilskega doma v Žejah. Težko, težko, da se vsi ti koraki odvrtijo v manj kot 5 minutah, ki še nekako zagotavljajo, da nesrečneža s srčnim zastojem oživijo in ohranijo pri življenju brez nepopravljivih posledic. In ta scenarij je bil idealen. V praksi so scenariji bolj kruti, z več ovirami. Pri sebi nimamo telefona; če smo izven hiše, pa imamo mobitel, le-ta lahko nima dobrega signala; dispečer na 112 je zaseden, ker je ravno takrat več klicev hkrati; bazna postaja poveže mobitel na 112 – Kranj, ker lovite signal z GSM baze Cerklje (to se mi je dejansko že zgodilo na proslavi na Oklem); dežurna urgentna ekipa iz Domžal je že na terenu, zato aktivirajo drugega zdravnika, ki je sredi dela v ambulanti, obut v natikače… Potem pa še promet iz središča Domžal, morda sneg, poledica…. Vse to se dogaja v praksi, zato… nikakor ni dovolj, da ob nesreči pokličemo 112 in čakamo.
Z vsako minuto po zastoju srca se verjetnost za preživetje zmanjša za več kot 10% in je po desetih minutah praktično 0%. Že po manj kot petih minutah brez ustreznih postopkov oživljanja pa nastanejo nepopravljive poškodbe možganov s hudimi nevrološkimi posledicami. Pravočasno in pravilno nudenje prve pomoči v obliki zunanje masaže srca in umetnega dihanja skoraj gotovo ne bo samo po sebi oživilo ponesrečenca, bo pa za 2x do 3x podaljšalo čas, v katerem bodo na možganih in srcu nastale nepopravljive okvare. Ponesrečencu z nudenjem pomoči »kupimo« čas do prihoda ekipe nujne medicinske pomoči, ki ga bo z ustreznimi ukrepi in opremo ustrezno oskrbela. Sicer bo zdravnik ob prihodu lahko le ugotovil smrt, pa četudi bi takrat pričeli z ustreznim oživljanjem in oživljali še dve uri. Kritične so že prve sekunde po nastopu nezavestnega stanja, in če takrat ne ukrepamo, je ves kasnejši trud žal zaman.
Žalostno dejstvo je, da je ne samo v Slovenji, ampak tudi po vsem svetu, največkrat tako, da prisotni le v redkih primerih pravilno in hitro nudijo prvo pomoč. Največkrat omenijo, da se ne čutijo dovolj sposobne, da se bojijo, da bi poškodovanemu še bolj škodovali, dvomijo v svoje znanje prve pomoči… Najbolj boste prizadetemu škodovali, če oživljanja sploh ne boste izvajali. Najpogostejši razlog za ne nudenje pomoči je odpor do oziroma strah pred umetnim dihanjem »usta na usta«. V kolikor iz kakršnega koli razloga umetnega dihanja ne želite nuditi, izvajajte le zunanjo masažo srca. Raziskave so namreč pokazale, da je najpomembnejši in najučinkovitejši ukrep pri nezavestnem zaradi srčnega zastoja ravno zunanja masaža srca, ki ohranja pretok krvi v možgane in srce prizadetega. Drži tudi, da lahko z zunanjo masažo srca prizadetemu poškodujemo kakšno rebro, vendar je to bolj znak, da smo masažo izvajali ustrezno z dovolj močnimi pritiski, kot pa znak našega neznanja. Hkrati pa je potrebno poudariti, da sta celjenje in rehabilitacija po zlomu rebra hitra in neproblematična, v primerjavi s smrtjo oziroma nevrološko rehabilitacijo prizadetega v primeru, da pomoč ni bila nudena, pa prava malenkost. Tehnike pravilne prve pomoči so enostavne, nezahtevne in se jih lahko z rednimi obnavljanji dobro »ohranja v spominu«. Iz prve roke vam zagotavljam, zunanja masaža srca pri pravem človeku je neverjetno podobna tisti na lutki! Investirajte nekaj svojega časa v obnovitve svojega znanja nudenja prve pomoči!
(prispevek je bil objavljen v glasilu Žejan - december 2009)
Bodite prvi in komentirajte rokravnikar | Kategorije Ostalo











