Rok Ravnikar - PRAVE BARVE

V primeru nesreče in nenadno ogroženega človeškega življenja lahko največ pomagajo neposredne priče, torej tisti, ki dogodku prisostvujejo. Naj bo klic na pomoč še tako hiter in ekipa nujne medicinske pomoči v svojem odzivu še hitrejša, je dejstvo, da le v urbanih predelih, torej mestih, lahko zagotovijo svoj prihod v manj kot nekaj minutah. Vsaka minuta brez nudenja pomoči pa močno zmanjša možnosti prizadetega, da preživi, sploh če je vzrok nezavesti zastoj srca zaradi srčnega infarkta ali prenehanje dihanja naprimer zaradi zadušitve ali utopitve.

Naučite se, kako se varno pristopi k poškodovancu, kako se mu pravilno preveri zavest, dihanje in znake krvnega obtoka, kako se vzpostavi  prosto dihalno pot, kako se izvaja zunanja masaža srca, kako se postavi nezavestnega v varen položaj. ABC pristop, ki se ga večina uči že v osnovnih šolah, najkasneje pa pri opravljanju vozniškega izpita. In vse to naučeno znanje  je potrebno obnavljati. Poiščite možnosti za pridobivanje ali obnavljanje teh tehnik in znanj v svoji okolici. Največkrat jih organizira območni Rdeči križ, obstajajo pa tudi druga društva, ki širijo taka znanja.

Ocenjuje se, da se bo posameznik enkrat ali dvakrat v svojem življenju znašel v situaciji, ko bo nekdo v njegovi bližini tako ogrožen, da mu bo le hitro nudenje prve pomoči rešilo življenje. In če pomislimo, da lahko rešimo življenje nekomu, ki bo nato aktivno živel še več deset let, se še kako splača. Splača se udeležiti tečajev, kjer se boste seznanili in vadili oživljanje v različnih okoliščinah, da boste potem, ko se resnično življenje zgodi, ukrepali hitro in podzavestno. Iz podobnega razloga gasilci opravljamo redne gasilske vaje, tudi mokre. Da ne izgubljamo časa z razmišljanjem in načrtovanjem, ampak gremo v akcijo in pravilno rešujemo, ko pride do požara.

Ne morem točno reči, kako je s klicanjem »rešilca« v naših krajih, ampak po izkušnjah bi rekel, da le stežka pričakujemo pomoč z urgence kaj prej kot v slabih desetih minutah. Kar zamislimo si scenarij: nekdo v naši bližini se nenadoma zgrudi in ne kaže znakov življenja. Štoparica je pričela teči. Skočimo do njega, ga tresemo, pregledujemo, kako je z njim. Na srečo nismo sami in takoj naročimo, naj se pokliče na 112. Tam se oglasijo po navadi v nekaj sekundah, povprašajo za kaj gre in aktivirajo reševalno ekipo v ZD Domžale. Ekipa ne sedi v reševalnem vozilu, ampak opravlja redno delo v domžalski urgenci. Zberejo opremo, tehnika in zdravnika, hitro odkorakajo do kombija in po najkrajši poti, recimo do gasilskega doma v Žejah. Težko, težko, da se vsi ti koraki odvrtijo v manj kot 5 minutah, ki še nekako zagotavljajo, da nesrečneža s srčnim zastojem oživijo in ohranijo pri življenju brez nepopravljivih posledic. In ta scenarij je bil idealen. V praksi so scenariji bolj kruti, z več ovirami. Pri sebi nimamo telefona; če smo izven hiše, pa imamo  mobitel, le-ta lahko nima dobrega signala; dispečer na 112 je zaseden, ker je ravno takrat več klicev hkrati; bazna postaja poveže mobitel na 112 – Kranj, ker lovite signal z GSM baze Cerklje (to se mi je dejansko že zgodilo na proslavi na Oklem); dežurna urgentna ekipa iz Domžal je že na terenu, zato aktivirajo drugega zdravnika, ki je sredi dela v ambulanti, obut v natikače… Potem pa še promet iz središča Domžal, morda sneg, poledica…. Vse to se dogaja v praksi, zato… nikakor ni dovolj, da ob nesreči pokličemo 112 in čakamo.

Z vsako minuto po zastoju srca se verjetnost za preživetje zmanjša za več kot 10% in je po desetih minutah praktično 0%. Že po manj kot petih minutah brez ustreznih postopkov oživljanja pa nastanejo nepopravljive poškodbe možganov s hudimi nevrološkimi posledicami. Pravočasno in pravilno nudenje prve pomoči v obliki zunanje masaže srca in umetnega dihanja skoraj gotovo ne bo samo po sebi oživilo ponesrečenca, bo pa za 2x do 3x podaljšalo čas, v katerem bodo na možganih in srcu nastale nepopravljive okvare. Ponesrečencu z nudenjem pomoči »kupimo« čas do prihoda ekipe nujne medicinske pomoči, ki ga bo z ustreznimi ukrepi in opremo ustrezno oskrbela. Sicer bo zdravnik ob prihodu lahko le ugotovil smrt, pa četudi bi takrat pričeli z ustreznim oživljanjem in oživljali še dve uri. Kritične so že prve sekunde po nastopu nezavestnega stanja, in če takrat ne ukrepamo, je ves kasnejši trud žal zaman.

Žalostno dejstvo je, da je ne samo v Slovenji, ampak tudi po vsem svetu, največkrat tako, da prisotni le v redkih primerih pravilno in hitro nudijo prvo pomoč. Največkrat omenijo, da se ne čutijo dovolj sposobne, da se bojijo, da bi poškodovanemu še bolj škodovali, dvomijo v svoje znanje prve pomoči… Najbolj boste prizadetemu škodovali, če oživljanja sploh ne boste izvajali.  Najpogostejši razlog za ne nudenje pomoči je odpor do oziroma strah pred umetnim dihanjem »usta na usta«. V kolikor iz kakršnega koli razloga umetnega dihanja ne želite nuditi, izvajajte le zunanjo masažo srca. Raziskave so namreč pokazale, da je najpomembnejši in najučinkovitejši ukrep pri nezavestnem zaradi srčnega zastoja ravno zunanja masaža srca, ki ohranja pretok krvi v možgane in srce prizadetega. Drži tudi, da lahko z zunanjo masažo srca prizadetemu poškodujemo kakšno rebro, vendar je to bolj znak, da smo masažo izvajali ustrezno z dovolj močnimi pritiski, kot pa znak našega neznanja. Hkrati pa je potrebno poudariti, da sta celjenje in rehabilitacija po zlomu rebra hitra in neproblematična, v primerjavi s smrtjo oziroma nevrološko rehabilitacijo prizadetega v primeru, da pomoč ni bila nudena, pa prava malenkost. Tehnike pravilne prve pomoči so enostavne, nezahtevne in  se jih lahko z rednimi obnavljanji dobro »ohranja v spominu«. Iz prve roke vam zagotavljam, zunanja masaža srca pri pravem človeku je neverjetno podobna tisti na lutki! Investirajte nekaj svojega časa v obnovitve svojega znanja nudenja prve pomoči!

(prispevek je bil objavljen v glasilu Žejan - december 2009)

To, da se bo nekdo odločil za aktivno sodelovanje v politiki, je konec koncev popolnoma intimna zadeva. Kot prvo potrebuje močno motivacijo. Bolj plemenitega izbora je ta motivacija, bolje je zanj, in še boljše za skupnost. Seveda obstajajo tudi manj plemenite motivacije: želja po moči, želja po oblasti, želja po kakršnemkoli vplivu, želja po denarju, konec koncev. Ki ga pravzaprav v sami politiki ni (več) veliko! Če pogledamo plače od predsednika vlade navzdol, so sicer res nadpovprečne, ampak vsi okoli njih, ki niso skoraj nič izpostavljeni javnim očem, služijo neprimerno več. Tudi surove korupcije ni toliko, da bi javno izpostavljeni politiki imeli neposredne koristi od nje.

Zato se pravzaprav najbolj sposobni in zdravo ambiciozni posamezniki žal sploh ne vključujejo v aktivne politične strukture. Ob ugledu politike, ki je v Sloveniji resnično nizek, osebno sem lahko te stvari preveril čisto od blizu, je to velika škoda, saj se pomembne odločitve tako prepuščajo v roke peščici najbolj vplivnih posameznikov, ki obvladujejo drugokategorne politikante.

In kako bi se to lahko spremenilo? Na hitro nič. Slovenska demokratizacija je bila popolnoma v znaku mladih nadebudnih skupin in posameznikov, ki so v Slovenijo prinesli politično »pomlad« vseh barv. Ta generacija oblikuje praktično vso oblast v Sloveniji nekje od leta 2002 dalje. Kar močno primanjkuje, pa je generacija politikov starejših od 60 let, in to predvsem na tistem političnem polu, ki v predhodnem enostrankarskem sistemu ni imel predstavnikov oziroma aktivnega delovanja. Šele starejši politik je dovolj izkušen, dovolj moder in v veliki meri brez kratkoročnih interesov zase ali za svoje najožje bližnje, da lahko dobro prispeva k vodenju države in oblikovanju njene prihodnosti.

Čeprav sem se sam že z dvajsetimi leti aktivno vključil v javno politično življenje in v naslednjih 10 letih praktično prišel tik pod vrh, če že ne na sam vrh, je dejstvo, da bi si v začetnih letih želel izkušenj, s katerimi sem po skoraj 10 letih profesionalne politične vode zapustil. Lahko rečem, da poznam vso moč in nemoč politike. Vse njene možnosti – in njeno omejenost s svojo lastno majhnostjo, ozkostjo in nesamozavestjo. Potencial, da bi z vizijo in kreativnimi posamezniki nekajkrat hitreje popeljala vse ljudi k boljšemu življenju – in njeno prekletstvo, da se v nečimrnosti, plehkosti in obremenjenosti same s sabo vrti v začaranih krogih. Ko bi vsi, ki imajo dobre ideje v Sloveniji, vedeli, kako v resnici primanjkuje dobrih idej … Ko bi se vsi sposobni, talentirani za vodenje in upravljanje zavedali, kako brez menedžerskega talenta je večina političnih struktur! Vendar šole za politike ni, vrata so pravzaprav zelo ozka in priprta; informacije in poti precej nedostopne. Razumljivo torej, da navadnim državljanom niti na misel ne pride, da bi se je lotili. Nekaj posameznikov seveda kljub temu dobi »prebliske« vsake toliko časa, nekaterim tudi uspe. Ampak kar manjka je delo in rast na dolge proge, vztrajnost in izkušnje, da na vrh prideš takrat, ko največ veš, največ zmoreš in   največ hočeš – ne zase, za druge.

Politika v svojem najplemenitejšem smislu bi morala biti služenje drugim. Politika je po definiciji upravljanje z javnimi zadevami. Se pravi, svoje znanje in življenje posvečaš temu, da je življenje skupnosti urejeno, optimalno, tekoče. Politik je v službi skupnosti. Veščine in lastnosti pa se izbrusijo že na najnižjih nivojih upravljanja. Kako skrbim za svojo sobo, svojo hišo, svoj vrt. Kako »vodim« svojo družino, svojo klapo, športno ekipo, društvo, pevski zbor, razred, podjetje, podrejene, … in tako naprej. Služimo pravzaprav vsi, ne kot sužnji, ampak z uslugami svojega dela. Otroci in starši so v posebnem služnostnem odnosu že v osnovi, služimo v službi, plača je le tisto, kar dobimo za zraven. Služimo z delom v organizacijah in društvih. Služimo z urejanjem okolice. Politika bi morala biti krona javnega delovanja!

Težko se bo dobro ukvarjal s politiko nekdo, ki ni skusil aktivnega delovanja že v šolah, v domačih društvih, najprej na vaških, nato na višjih nivojih, tudi nacionalnih ali mednarodnih. Šele na koncu bi morala priti na vrsto aktivna vloga posameznika v politiki. Šele ko skusiš precejšen del življenja v vseh njegovih različnostih, šele potem imaš vpogled v resnična človeška življenja in stiske, v vsem spektru njihovih možnosti, da lahko tudi veš, kje in koliko in predvsem kako je treba pomagati. Želim zaključiti s spodbudo, da bi vsi odgovorno in po svojih najboljših močeh prispevali k temu ter hkrati zahtevali, da nam bo služila – da nas bo vodila – odgovorna in plemenita politika.

(prispevek je bil objavljen v letnem glasilu PGD Žeje - Sv. Trojica Žejan, december 2009)

Zadnja seja občisnkega sveta je potekala prav na najpomembnejši dan letošnjega leta - vsaj kar se športa tiče. Sestali smo se prav na dan, ko je sloevnska nogometna reprezentanca v Mariboru igrala odločilno tekmo za nastop na svetovnem prvenstvu. Dnevni red je bil temu primerno kratek. Pa četudi ne bi bil, prepričan sem, da bi v primeru, da bi se seja zavlekla v bližino poldevete ure, padel proceduralni predlog, da se seja predčasno prekine. Smo le nogometna občina.

Na seji sem postavil vprašanji glede aktualnega asfaltiranja nekaterih makadamskih cest v občini:

Zahteval sem stališče občine do načrtovane širitve plinifikacije tudi na podeželska območja naše občine in to ob dejstvu, da imamo obnovljive vire energije popolnoma neizkoriščene, ter da so nas polna usta skrbi za nova delovna mesta.

Najdebelejši del gradiva je predstvaljala dokumentacija v zvezi s pristopom naše občine k RCERO oz. regijski deponiji komunalnih odpadkov na ljubljanskem barju. Že glede na to, da bo odvažanje odpadkov tja bliže, kot pa je treutno transportiranje v Celje, je taka iniciativa racionalna in okoljsko bolj sprejemljiva.

PS: če pa vas zanima, kako to, da kdaj na semafroju pri LIDL-u čakate tudi po 10 minut, pa lahko odgovor najdete med mojimi svetniškimi vprašanji pod št. 797.

Direktor občinske uprave je lastnoročno poskrbel za ustrezno klimo

Na zadnji seji smo obravnavali tudi prvi predlog proračuna občine Domžale za leto 2010. Proračun je pravzaprav ključni akt vsega dogajanja v občini. Drži, da se lahko predlog do dokončnega sprejema še precej spremeni, a vseeno me je najbolj zbodlo, da so več ali manj postavke ostale podobne preteklim letom, ali morda celo zvišane za faktor rasti inflacije - na področju investicij pa kar občuten padec, skoraj za tretjino. Če je vojna, je vojna za vse! Z izgovorom, da je pač recesija, nižji dohodki v proračun, itd. Vse lepo in prav, ampak, pasivno in ravnodušno spremljati, kako prihodki padajo …

Kar se vsebine tiče, je že nekaj let zapored ključni problem, da občina nima sprejete strategije razvoja, ki bi določila projekte in prioritete za vsako obdobje. Tako pa se dela po večkrat omenjenem načelu: “Če ne veš, kam greš, je vsaka pot prava.” V pripravi je sicer res dokument “Strategija razvoja 2006-2013″, ampak na koledarju bo že kmalu leto 2010.  Zmanjšanje prihodkov v proračun pa bi moralo spodbuditi občino, da bi aktivirala ogromna sredstva, ki jih je v preteklosti investirala v razne projekte in še vedno ne prinašajo dohodka (npr. Cona Želodnik) ter se odločila za inovativne spremembe na področju skrbi za infrastrukturo (npr. lasten režijski obrat za razna komunalna dela z lastnimi zaposlenimi in opravičenostjo plačila DDV).

Če ni denarja za večmilijonske velike projekte, pa je to priložnost, da se končno “popucajo” mali problemi, predvsem tisti na komunalno  - infrastrukturnem področju, na katere opozarjajo občani ali mi svetniki praktično vsak dan.

Še posebej pa sem izpostavil potrebo po sofinanciranju igradnje “športnega parka” v Žejah, kjer se je gradnja sicer že začela, vendar ni prav nobenega razloga, da bi se dokončannje zaradi pomanjkanja finančnih sredstev vleklo več let. Če smo v preteklih letih toliko in toliko namenjali za izgradnjo raznih parkov in športne infrastrukture po vsej občini, je prav, da se nekaj nameni tudi za kraje, ki so praktično brez osnovne infrastrukture za rekreacijo.

Vsaj po odzivih sodeč, bo podpora temu projektu zadostna in trdna. Že v predlogu proračuna za drugo branje pa bomo videli, na kako zemljo so padli naši predlogi oz. na kako odprta ušesa so naleteli.

Končuje se tretje leto sedanjega mandata izvoljene občinske politike, vstopamo v zadnje, predvolilno leto. Menim, da je pravi trenutek, da pokomentiram tudi skupni naslov mojih zapisov na tem blogu - “Prave barve”.

Izraz se mi je vtisnil v spomin ob gledanju znanega filma, političnega trilerja, “Primary colors”, ampak še bolj poveden in dobeseden pa je malo starejši “True colors”. Skratka, na osebni ravni gre za dejstvo, da nekdo “odvrže maske” in pokaže pravi značaj, v politiki pa bi s tem opisal delovanje posameznika ali stranke, ko se odkrijejo prava razmerja in interesi. Pozabimo na lepo retoriko, objemanje in trepljanje po ramah in obljube. V stiski ali v boju, se vedno pokažejo prave barve. Včasih sem mislil, da izraz izhaja iz kakšnih kvartopirskih žargonov, vendar sem zasledil, da izhaja iz časov morskih piratov. Gusarske ladje so se za maskiranje ali zavajanje potencialnih tarč ovesile z različnimi zastavami ali oznakami držav ali trgovskih mornaric, neposredno pred napadom na plen, pa so “pokazale prave barve”, po navadi kakšno mrtvaško glavo na črni podlagi.

In prav take “zastave” se zadnje čase dvigujejo na občinskem svetu in njegovih odborih. Seveda to ne pomeni klasičnega in stalnega dvobojevanja opozicije in pozicije, ampak kaže predvsem na nemir in zavzemanje taktičnih izhodiščnih položajev članov sedanje (še obstoječe?) koalicije.

Na zadnjih volitvah je (pre)močno zmagala LDS, 11 svetnikov od 31 in še župan. Glede  na pokazane prave barve, se bo glavna zgodba odvila na tem terenu, rezultat ostalih strank in list bo v relativnem smislu odvisen prav od izida “partije” na tej šahovnici. Trenutno je župan samostojen, brez stranke, ena svetnica in nekdanja županja je pri Zares, druga je šla k Desus … Pa verjetno bo pred volitvami še kakšno “presenečenje”.

Za poznavalce domžalske politike zadnjih 20 let morda te “prave barve” niso nič novega, po drugi strani pa zame, ki prejšnja leta poznam bolj po govoricah, predstavljajo pravo pričevanje in dramo v živo. Pa še marsikaj novega se izve. Sploh o kakšnih preteklih “zablodah in napakah”, za katerimi so nekdanji prvi možje in žene občine včasih tako strumno stali in dajali roke v ogenj.

Dejstvo je, da ko gre za zarote ali prikrivanje, zunanji preiskovalci le stežka kaj ugotovijo. Pa naj gre za korupcijo vseh vrst, policijsko nasilje, povojne poboje, politične intrige, novinarsko sprevrženost - povsod resnica pride na dan šele, ko se akterji med seboj skregajo, ali pa se kdo res tako pokesa v velikem slogu.

Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na sinočnji seji, ko smo (spet) dobro uro določali dnevni red seje. Odprlo se je pri razpravi o (ne)uvrstitvi točke o sporu glede sofinanciranja silvestrovanja 2007/2008, ki ga je organiziral Radio Hit. Načeloma sem podpornik teze, da se o vsaki temi na občinskem svetu lahko razpravlja, drugo je seveda, kaj lahko odločimo ali odločamo. O tem, kdo se ni držal dogovora in kdo je dolžan poravnati stroške, pa bo moralo odločiti sodišče, če sporazumna rešitev ni možna. Konec debate. Vse ostalo, kaj si o zadevi mislimo, koga je lahko tu bolj sram, so osebni občutki, bolj ali manj privoščljivi.

Na eni strani razumem pobudnika, iz opozicijskih vrst, da je tako točko prinesel na občinski svet; župan je v nerodni situaciji, dolgo se že vleče zadeva … Tudi če je oportunistično izkoristil zgodbo, je to popolnoma legitimno.

Prave barve so se odkrile bolj na drugi strani. Poslanka in nekdanja županja, je potegnila z opozicijo - da je to res sramota, da se kaže, da nekdo ni dorasel svoji funkciji, da je ogrožen davkoplačevalski denar … Vrnil ji je izkušeni svetnik iz koalicije, češ, da ne bomo odločali o davkoplačevalskem denarju, ki se je porabil oz. se porablja za sporne terjatve iz njenega obdobja… In tako naprej.

Seveda je nerodna zadeva se zameriti lokalni radijski postaji, ki je pravzaprav del identitete naše občine, ampak preveč prozoren in populističen pa tudi ne moreš biti.

Podobno je tudi na različnih odborih občinskega sveta. Predstavnik (nekdanje??) koalicije ponavadi najbolj glasno, kritično in velikokrat grobo kritizira poteze in predloge občinske uprave. Kakšno vlogo pa naj sedaj imamo mi, predstavniki opozicije??!! Lahko se samo nasmihamo. Ker, le kdo lahko bolj kritično oceni predloge in delovanje aktualne občinske oblasti, kot nekdo, ki je (še do nedavnega??) bil popolnoma zraven. To je tudi dobro za občino, konec koncev. Objektivno gledano, pa je lahko precej škodljivo. Očitno se do konca mandata ne bodo mogle več potegniti kakšne bistvene razvojne ali siceršnje poteze. Vse velike zgodbe bodo postale talke teh razkrivajočih se razmerij. Resda se bodo na drugi strani izluščili potencialni kandidati in kandidatke za župana, ampak je pa neodgovorno od članov sedanje koalicije, da sebi in nam ne nalijejo čistega vina. Koalicije pač razpadajo, nič takega. Morda župan nima več večine, pa kaj. Bo pač z vsakim predlogom posebej iskal večino. To ne bo slabo. Odgovornost za neučinkovito delovanje občinskega sveta in občinske uprave konec koncev je zgolj in samo na članih “vladajoče” koalicije.

Kolegici še nista razkrili svojih pravih barv.